Prisilno delo, ki ga nalaga država, po EUFLR

Prisilno delo, ki ga nalagajo državni organi, je posebej opredeljeno v členu 2, smernice mu dajejo prednost v pristopu, temelječem na tveganju, in ga na strani sanacije obravnavajo drugače — ker dobavitelj ne more sanirati tega, kar nalaga država.

Večina logike uredbe predpostavlja dobavitelja, ki se lahko spremeni: lestvica smernic teče od preprečevanja prek omilitve in sanacije do odgovorne prekinitve sodelovanja kot skrajnega sredstva. Prisilno delo, ki ga nalaga država, to predpostavko poruši. Kjer dokazila kažejo shemo, ki jo izvajajo javni organi, in minimalno pripravljenost za spremembo, smernice pravijo, da je lahko odgovorna prekinitev sodelovanja edina izvedljiva pot, ocena, temelječa na tveganju, pa take primere postavi na prvo mesto. Platforma zato hrani ločeno opozorilo za tveganje, ki ga nalaga država, s podatki iz baze, ko ta zaživi, in iz zunanjega poročanja do takrat, sanacijski načrt, ki se odpre ob tem opozorilu, pa privzeto sledi poti prekinitve sodelovanja namesto lestvici. Dokazni spis zabeleži podlago za to izbiro, ker bo organ, ki presoja odločbo, vprašal, zakaj je podjetje odšlo namesto saniralo — odgovor pa je besedilo samih smernic.